Blaž Završnik, filmski režiser

Če bi se mu izšlo po načrtih, bi bil njegov prvi celovečerec film o najstnikih, ki ga žurajo na hard. Ki se opijajo, se zadevajo, seksajo, kažejo joške. A s prijavo na razpis za javno sofinanciranje v prvem poskusu ni uspel in projekt je moral zamrzniti. Za eno leto, do naslednjega razpisa.

Vseeno pa ni želel, da bi mu šlo leto v nič. In tako je začel tuhtati, ali bi se medtem lahko lotil kakšnega drugega filma. Takšnega, ki bi prenesel tudi zelo zelo omejen proračun, takrat sestavljen le iz njegovih prihrankov in nato še vložka produkcijske hiše Sever & Sever, s katero tudi sicer rad sodeluje. Skupaj so posneli denimo kratki dokumentarni film Adagio o slepem dečku Tadeju, ki kljub fizičnim omejitvam odlično smuča in je tudi velik glasbeni talent.

Ker je bilo treba delovati gverilsko, se je seveda obrnil na prijatelje. Na direktorja fotografije Leva Predana Kowarskega ter igralca Klemna Janežiča in Ajdo Smrekar, katerima je glavni vlogi zaupal že v svojem prvem poskusu muzikala Nad mestom se dani, ki mu je leta 2012 na Festivalu slovenskega filma prinesel nagrado za najboljši kratki film. A tudi brez družine ni šlo. Oče mu je posodil jadrnico. Klemnovi starši hišo. No, pa babico in dedka.

In tako so začeli nastajati prvi obrisi nekega drugega celovečerca, veliko intimnejše zgodbe o fantu in dekletu, ki bežita vsak pred svojim dosedanjim življenjem. Če to sploh še je življenje. Njemu se je na prafaktorje sesulo čez noč, njej postopoma, skozi dneve, mesece, leta. Ne poznata se, a njuni poti se križata in nazadnje se skupaj vkrcata na jadrnico in odplujeta proti otoku Olib. In medtem ko sredi morskih prostranstev in tišine celita vsak svoje rane, se tudi zbližata. Še bolj, kot je videti. Drug drugemu pomagata iz najhujšega.

Zdi se, da je Pot v raj na podoben način zaznamovala tudi gledalce. Ne le, da je film na letošnjem nacionalnem filmskem festivalu dobil nagrado občinstva, v zadnjem mesecu je bilo ob njegovih projekcijah kljub resni temi, ki odraža težave mlade izobražene generacije, slišati glasen smeh, obiskovalci pa so kinodvorane zapuščali lahkotni in nasmejani. In prav to si je želel. To si vedno želi. Da bi ljudem v svetu, ki je trd in neizprosen, česar se zaveda že od nekdaj, saj je sin sindikalista, celo nekdanjega glavnega pogajalca za javni sektor, ki si ga je kot otrok predstavljal kot čisto majhnega človečka v boju z gigantskimi nasprotniki, povrnil malo optimizma. Da bi jim omogočil, da za uro ali dve pobegnejo v drugačen, lepši svet. Ker bodo šli potem morda celo lažje v boj za boljši jutri.

Morda prav od tod izvira njegovo brskanje po toliko različnih ustvarjalnih področjih. Ukvarjal se je z robotiko in programiranjem. V glasbeni šoli se je učil igranja na kitaro in bil nekaj časa v jazz bendu. Doma je na mamini harmoniki preigraval glasbo iz filmov, od Botra do Veronikinega življenja in Vesne. Pel je v pevskem zboru. In tudi plesal. Najprej sodobni ples, balet, break dance, pred štirimi leti pa se je našel v swingu, gotovo tudi po zaslugi Katje Hrastar Završnik, mednarodne inštruktorice plesa, ki je danes njegova žena. Navdušujejo pa ga tudi stari avtomobili. Najprej modri kadet, zdaj počasi obnavlja še črnega mercedesa.

Kljub vsem tem podvigom si je od nekdaj želel samo eno: postati arhitekt. Krive so bile lego kocke, katerih sestavljanje in razstavljanje je imel najraje od vsega. A tam nekje v tretjem letniku študija je začel ugotavljati, da je projektiranje čisto preveč odvisno od najrazličnejših interesov in se tudi preveč odmika od ljudi. Njega pa je vleklo k ljudem in še bolj k zgodbam o njih. In ker so s prijatelji snemali eksperimentalne filmčke in je na AGRFT že hodil poslušat predavanja Francija Slaka ... je šel nekoč tja še na sprejemne izpite. Iz arhitekture je diplomiral kmalu zatem, zdaj pripravlja diplomo iz filmske in televizijske režije.

Vse kaže, da bo skoraj sočasno z njo dočakal tudi svoj drugi celovečerec. Da, že drugega in v teh dneh začenjajo njegovo montažo, saj so film Julija in alfa romeo, ki temelji na srbskem scenariju, posneli že poleti, torej še pred premiero Poti v raj. Tokrat je zagrizel v zgodbo o podivjanih mulcih. V točno tisto, ki bi bila lahko njegov prvenec. Druga prijava na razpis je namreč uspela.

In kaj potem? Ne ve še. Jih pa ni malo, ki mu želijo, da bi se v tretjem poskusu lotil pravega, bombastičnega, glasbe in plesa polnega celovečernega muzikala.